NADŠKOFOVA ZAHVALA OB ZAHVALNI NEDELJI
Deležni smo čudovitih dni, ko se narava obdaja v prelepe jesenske barve. Z naših vrtov in polj z veseljem in hvaležnostjo pospravljamo pridelke. Tudi to nam pravi, da je prav, da se Bogu zahvalimo za vse podarjeno. Pri vsaki sv. maši se v evharistični daritvi Bogu zahvaljujemo za vse darove, ki jih prejemamo, posebna priložnost za zahvaljevanje pa je tudi zahvalna nedelja.
V času, ki ga zaznamuje materializem in potrošniška miselnost, ko se marsikdaj človeku na prvi pogled zdi, da lahko vsako stvar kupi, kakor da misel na hvaležnost stopa v ozadje. Postavi se tudi kdaj komu celo vprašanje, komu naj se sploh zahvalim?
Pred Bogom človek ne pokaže svoje veličine po tem, kar ima, tudi ne s svojimi sposobnostni. Pred Bogom najprej šteje, če smo sposobni izstopiti iz samega sebe in se podati na pot k bližnjemu. Zato papež Frančišek pravi, da je edina revolucija, ki lahko spremeni svet, sposobnost služenja. Takrat, ko je človek sposoben sebe samega dati na razpolago, je to največji in najdragocenejši dar. Ljubezni, velikodušnosti, dobrote in še marsičesa, kar imamo za vrednote, ni moč meriti s količinskimi merami, pri tem gre za bogastvo srca. In to bogastvo presega vse materialno, vidno in merljivo. Naša pozornost do ljudi, ki so v stiski, in velikodušnost do pomoči potrebnih naj bo zato vedno pristna in zato odraz dogajanja v naši notranjosti – naše vere.
Na zahvalno nedeljo vsak od nas čuti, da imamo marsikaj, za kar gre zahvala Bogu. Ne le za sadove zemlje, ki so naš vsakodnevni kruh za telesno življenje, so še mnoge druge stvari, ki se nam sicer zdijo kdaj same po sebi umevne in premalokrat pomislimo, da so tudi to Božji darovi, za katere je še kako prav, da se Bogu zahvalimo.
Kot pastir krajevne Cerkve, izrekam zahvalo najprej vsem vam, bratje duhovniki, ki ste vsak dan v službi oznanjevanja in se nesebično razdajate za vam zaupana občestva. Hvala vsem, ki klub starosti in bolezni pomagate pri pastoralnem delu, ko na vsakem koraku občutimo pomanjkanje delavcev v Gospodovem vinogradu. Hvala vam, stalni diakoni, za vaše služenje in navzočnost v naših občestvih. Hvala vam, redovnice in redovniki, da s svojim življenjem po evangeliju pričujete o bogastvu Božjega kraljestva med nami. Hvala vsem vam, dragi sodelavci po župnijah naše nadškofije: katehistinje in kateheti, člani ŽPS in GS, cerkveni ključarji, pevci, člani molitvenih skupin, ministranti, bralci beril, vsi, ki čistite in krasite naše cerkve. Hvala župnijskim gospodinjam in vsem, ki skrbite za dostojno življenje dušnih pastirjev. Hvala vsem, ki na kakršen koli način sodelujete, da so naša občestva živa in so znamenje Božje navzočnosti med nami.
Hvala vsem vernikom, ki velikodušno darujete za sv. maše po različnih namenih, hvala za vse darove ob nabirkah in ob drugih priložnostih, za vse vaše darove in prispevke za potrebe župnijskih skupnosti. Brez teh bi ne mogli obnavljati in vzdrževati naših cerkva, na katere smo tako ponosni. Hvala za vse darove, ki jih namenjate za delovanje nadškofije, brez teh darov ne bi mogli izpolnjevati svojega poslanstva. Prav tako hvala za vaš čut in vaše prispevke za misijone. Hvaležen sem za vašo duhovno, molitveno podporo, ki jo čutim na vsakem koraku, za vse vaše molitve, dobra dela in mašne daritve, s katerimi naše skupno delo in prizadevanja dan za dnem izročate Bogu in Materi Mariji.
Ob tej zahvali želim, da bi vsak izmed nas na dar ljubezni znal odgovoriti s poživljeno osebno ljubeznijo. To pomeni, da znamo preraščati sebe in se podati na pot k drugemu, mu biti v oporo, mu odpustiti, odstopiti. S tem začnemo pisati nov list osebne zgodovine, zaznamovan z dobroto in ljubeznijo. Naj bo Gospod, ki je Ljubezen naša skupna pot!
Msgr. Alojzij Cvikl DJ, nadškof metropolit
