- Podrobnosti
- 3136
VIKTORINOV VEČER v petek, 12. 4.2013 ob 19.30, refektorij minoritskega samostana na Ptuju, Skrivnostna Jakobova pot – Romanje v Santiago de Compostela, gostja večera: Anja Cuznar
Romanja veljajo za starodavno obliko pobožnosti in vsako leto se po Caminu - Jakobovi poti podajo številni romarji, ki želijo obiskati grob svetega Jakoba v španski Galiciji.
Nastanek poti povezujejo z apostolom Jakobom, ki naj bi po izročilu oznanjal evangelij v španski Galiciji, kjer je deloval skupaj z dvema učencema, Teodorjem in Atanazijem. Kasneje se je Jakob vrnil v Jeruzalem in kot prvi med apostoli prelil svojo kri ter umrl mučeniške smrti. Veliko kasneje, šele v 7. stoletju, ko so Arabci osvojili Jeruzalem, so kosti sv. Jakoba prenesli v Galicijo in jih tam pokopali. Kraj z grobom svetega Jakoba se je odel v pozabo in o preteklih dogodkih se je ohranilo samo nejasno ustno izročilo.
Zgodba o grobu, pokritem z marmorno ploščo, je vendarle prišla do kralja Asturije, Alfonza II. Čistega, ki se je odpravil poklonit apostolu in ob najdbi njegovih relikvij ta kraj poimenoval kot prostor svetega Jakoba.
Po določitvi prostora svetega Jakoba »Locus Sanctii Jacobii« in gradnji katedrale se je po Evropi razširil glas o najdenem grobu svetega Jakoba, kamor so se začeli zgrinjati številni romarji. Mesto je postopno raslo in leta 1065 se je pojavilo njegovo ime Compostela, ki izvira iz »Campus Stellae«, kar lahko pomeni polje, kjer se je prikazala zvezda. Druga teorija sloni na prepričanju, da je mesto dobilo ime po »Compositum tellus«, kar pomeni grob.
Današnje ime mesta »Santiago de Compostela« bi tako lahko pomenilo mesto svetega Jakoba, katerega relikvije so bile najdene na polju, kjer se je pojavila zvezda.
Svetega Jakoba so na začetku ponavadi upodabljali s knjigo ali zvitkom, kar je simboliziralo njegovo oznanjevanje evangelija. Velikokrat pa je predstavljen s školjko, romarskim klobukom, popotniško palico, malho in bučo. Po legendi je kralju Ramiru priskočil na pomoč v boju proti Saracenom, zato je svetega Jakoba moč videti upodobljenega na belem konju.
Že v 10. stoletju so se pojavila prva organizirana romanja in postopoma se je uveljavilo ime »Jakobova pot«, na katero so se romarji podajali z vseh strani Evrope. Ob poteh so se začela graditi zavetišča, gostišča ter mostovi, ki so olajšali večtedensko romanje. Ker je bila ta romarska pot dolgo časa edina povezava med Iberskim polotokom in drugimi evropskimi deželami je močno prispevala h kulturni in verski izmenjavi med različnimi ljudstvi.
V srednjem veku je Santiago de Compostela poleg Rima in Jeruzalema veljal za najpomembnejši romarski kraj, čeprav so na romarje na poti do Jakobovega groba prežale številne nevarnosti. Za lajšanje težav sta viteški red templjarjev in red svetega Jakoba postavila varna zatočišča, bolnišnice in cerkve, ki so nudile oskrbo romarjem, cisterciani in menihi iz Clunyja pa so ob poti zgradili številne samostane.
Razvilo se je več poti, ki so iz različnih evropskih krajev vodile do Compostele, na vseh pa so zrasla razna pobožna znamenja in kapelice ter albergi - prenočišča za popotnike.
Mesto Santiago de Compostela so obiskali vsi španski kralji, vojščaki in državni uradniki poleg milijonskih množic romarjev, ki so se zvrstile ob njegovem grobu skozi stoletja.
Jakobova pot tudi danes velja za svojstveno doživetje, ki ponuja spoznavanje bogatega izročila preteklih stoletij. Na pot se odpravljajo romarji, pohodniki, turisti in vsi tisti, ki jih privlači odmev korakov številnih sopotnikov na isti poti. Vsak nosi s seboj svojo prtljago – tako na ramenih, v nahrbtniku, kot tudi v svojih premišljevanjih.
Na poti obiskovalca prevzame raznolika pokrajina, kjer se menjavajo tihe vasi, obdelana polja in dišeči travniki. Posebno energijo imajo tudi večja španska mesta z bogato zgodovinsko dediščino, ki jo hranijo srednjeveške katedrale. Že stoletja z Jakobovo potjo dihajo generacije domačinov, ki spremljajo popotnike in jim nudijo pomoč, oporo, kratek klepet ali vzpodbuden nasmeh.
Evropski svet je Jakobovo pot leta 1987 razglasil za prvo kulturno pot Evrope, leta 1993 pa za del svetovne kulturne dediščine. Veliko pozornosti je leta 1988 vzbudil tudi papež Janez Pavel II., ki je z mladimi s celega sveta romal na svetnikov grob.
Dandanes se zanimanje za romanja spet krepi, pri čemer cilj ni več sveto mesto, temveč pot sama. Vabljeni na spoznavanje evropske kulturne zgodovine, vabljeni s pozdravom, ki želi dobro pot. Buen Camino!
Glasbeni utrinek bodo oblikovale učenke flavte mentorice Lije Frajnkovič, prof. flavte, in sicer Anamarija Lajh iz GŠ Karol Pahor Ptuj in Pia Majerič iz ZGŠ v samostanu sv. Petra in Pavla na Ptuju.
Prijazno vabljeni!
Anja Cuznar, univ. dipl. ped.
Povzeto po Knjigi svetnikov ter Wikipediji.
